Učilnica urokov [6. letnik]

Naslonjena na hladno steno je s prikritim zanimanjem opazovala Avis. Njeno zanimanje je bilo še toliko večje, ker je pravzaprav še nikoli ni videla čarati. To sicer ni bilo nič čudnega, saj nista imeli kakšnega velikega kontakta, toda vseeno je bila Tara nad tem rahlo začudena.
Profesor si je vsekakor zamislil zanimivo uro...si je morala priznati, ko je opazovala Avisine samozavestne kretnje. Z nalogo je odlično pometla...je pomislila in se nasmehnila. Kar pa seveda ni nič čudnega...zazrla se je v tiste blazine na tleh in ob omembi svojega imena dvignila pogled proti profesorju nato pa z očmi potovala na drugo stran učilnice proti Caley.
Ni vedela kaj naj pričakuje od Drznvraanke in dejstvo, da teamskemu delu nikoli ni bila preveč naklonjena, ji tudi ni preveč olajšalo zadeve. Poleg tega pa je bila prepričana, da zadeva ne bo več tako enostavna.
A vseeno se je brez komentarjev s samozavestjo napotila pred kateder. Spraševala se je kaj ima profesor v mislih. Skoraj je že zavila z očmi a se je ustavila. Krasno...sedaj mora varovati še Caley. Ošinila jo je s pogledom in bila prepričana, da ji sama ne bo prav nič olajševala zadeve. No ja...nekaj bosta že sčarali...odkimala je profesorju, da nima vprašanj nato pa počakala, da pove kaj bolj konkretnega.

((sej sm razmišljala zakaj so une blazine na tleh, sam pač nisem vedla, da so zato. sm misllada jih je treba sam umaknit. ))

Avis je zadovoljna s svojim delom sedla na svoje mesto ter poslušala profesorjevo pohvalo b kateri se je samozavesto nasmehnila.
sedaj jo je ura začela zanimati. Ubistvu jo je bolj začelo zanimati, kakšno nalogo b profesor naložil drugim. ko je slišala, kaj bo doletelo Caley in Taro se je sama pri sebi nasmehnila
na tarinem mestu bi verjtno nalašč naredila kakšno napako, da bi tej važički kaj priletelo v glavo si je mislila.
na njeno srečo, Tara ni taka kot jaz še nekaj čaa se je poigravala s takimi in podpbnimi mislimi, nato pa se je spet osredotočila na uro.

Pozorno je opazovala vsako profesorjevo potezo in v desnici podzavestno vrtela svojo palico. Na hitro je ošinila tisto knjigo, do katere je morala priti Caley, ter zajeten kup blazin pred njo. Malo je pomislila, kako bi se naloge lotila, če bi bila na njenem mestu, toda to vprašanje ji ni prav dolgo ostalo v glavi saj se je morala osredotočiti na svojo nalogo.
Naslednji trenutek je profesor že zavpil besedo za začetek in Tara se je ob tem rahlo zdrznila ter z napetim pogledom švignila po učilnici, pričakujoč nekaj, karkoli, kar bi jo zmedlo. Toda zgodilo se ni nič in kmalu je njen pogled postal dokaj zmeden. Nato pa je zaslišala nek šunder in stopila korak pred Caley. Navsezanje je morala varovati tudi njo. Upala je le, da ne bo naredila česar sunkovitega, kar bi Tari preprečilo ustrezno ukrepanje.
V svojem vidnem spektru pa je že zagledala star oklep, ki je hitro lomastil proti njima ter pri tem prav nemarno krilil z rokami. Tara se je začudeno nasmehnila in pomislila, da vsekakor ne more biti tako lahko. In ni se motila. Prav tako je proti njima letela miza in sedaj je imela prav malo časa, da se znebi obeh nadlog.
Na hitro je namerila palico in izrekla dokaj enostaven urok, ki se ji je motal po glavi:"Petrificus Totalus." Iz palice je švignil curek svetlobe in oklep je obmiroval, poleg tega pa je sedaj predstavljal tudi nekakšno zaščito. Miza se je namreč zaletela naravnost vanj. Toda Tara je stisnila ustnice. Vedela je, kaj bo sledilo. Oklep bo treščil na tla skupaj z mizo in njo ali Caley pokopal pod sabo.
Že je v mislih imela oklopni urok, ko jo je prešinilo, da ga sploh ne sme uporabiti. Prav tako, pa ji trenutno v glavo ni padlo ničesar pametnejšega. Zadnji trenutek je bleknila verjetno dokaj neumen urok:"Reducio." Medlo je pogledala in nato olajšano zavzdihnila, ko je pod svojimi nogami zagledala pomanjšana predmeta, ki ji nista mogla škodovati.
Toda pred sabo pa je že zagledala rdečo svetlobo, ki je letela proti njej. Nič kaj nežno je Caley odrinila proč, sama pa se je sklonila, da bi ubežala nepričakovanemu uroku. Upala je, da je konec, toda urok je bil nenavadno močan in se je odbil ter zopet letel proti njej. Skočila je pokonci ter se pripravila, zraven pa poškilila h Caley kaj počne.

Neslišno je Diggle vstopil skozi vrata. Že takoj se je opravičil, saj je malce zaspal. Pogledal je kaj počnejo danes. Urok Accio , je pomislil. Ta urok je znal izvesti brezhibno. Pogledal je kako po nalogo opravila dranzavranovka ki je bila na vrsti. Upal je da bo kmalu tudi on, saj je hotel vsem pokazati kako dobri so pihpuffovci, čeprav jih vsi prezirajo. Ko je gledal dranzavranovko, je še premišljal, zakaj vi prezirajo in ne marajo pihpuffovcev.

Jenny je zaspano hodila po hodniku i nse ustavila pred učilnico urokov. Preden je vstopila je še zazehala in odrinila vrata ter vstopila. Pogledala je po učilnici, da bi videla kaj se dogaja. S počasnimi in tihimi koraki je odšla proti svojemu kotičku v zadnji klopi. Torbo je vrgla pod mizo ter se usedla in opazovala pouk.

Rodolphus je od odzadaj opazoval pouk. Ko je prišel Diggle se je namrdnil, kaj pihpuffovci spolh počnejo pri takem predmetu, saj nimajo pojma niti o enem začaru. Ko pa je prišla Jenny se je mnenje spremenilo. Videl je da je dekle pametna spolzgadovka. Nasmehnil se ji je. Kakšna beda, je pomislil ko je gledal lebdeče blazine. Takoj bi jih spravil na tla, lahko še celo uničil.

Rodolphus je odkorakal iz razreda nekoliko jezen, saj ni imel priložnosti, da bi pokazal, kako dobro mu gredo začari od rok. Komaj je pričakoval naslenjo uro. Med potjo v dom pa je vadil še urok accio, s katerim je skoraj zvrnil kip.