Zbornica

Ob omembi Mongolije je pokimala, saj je bila tam na enem od svojih potovanj, ki jih je redno izvajala preden je prišla učit. Za hip se ji je zdelo, da je v očeh profesorice ob sebi uzrla solze, vendar je bil potreben le tren z očmi in Nisrinine oči so bile spet normalne. 'Slab spomini..' je pomislila. 'Kot moji...' pri tem je za nekaj skund zaprla oči in si predstavljala slike, ki so jo včasih morile v sanjah. Iz teh morastih misli jo je predramil Nisrinin glas in razločila je vprašanje. ''Najprej uvodna ura in to, potem pa bi rada videla, kaj znajo, Šele potem lahko začnem resno učiti.'' je mirno odgovorila, brez kakršnega koli znaka, ki bi lahko pokazal, o čem je malo prej razmišljala. ''Kako dolgo ste že profesorica tukaj?'' je vprašala, saj jo je zanimalo ali so takšne menjave redkost.

Odmislila je preteklost in se vrnila v sedanjost.
"Tukaj sem dobro leto," je pojasnila. "Službo sem dobila čisto po naklučju; prišla sem v Britanijo in obupno sem potrebovala službo," se je zasmejala. "V časopisu sem videla razpis in šla k Dumbledorju. Ta me je potem vzel v službo. In moram reči da mi niti ni žal, čeprav poučevanje ni moja najljubša stvar," je zavzdihnila in srknila še en požirek maslenuška.
Zbornica se je začela počasi prazniti, nekateri profesorji so imeli predavanja. Nisrine se je še bolj udobno namestila na stolu. Še ena ura blaženega miru...
"Si obiskovala Bradavičarko?" jo je vprašala.

Prisluhnila je Nisrine in se zraven rahlo nasmehnila. ''Nekaj takega sem doživela jaz. sicer nisem ravno uporabna za poučevanje kakšnega predmeta, obrambo pa obvladam.'' 'Še bolj pa tisto, kar je temu nasprotno...' je pomislila in kotički ustnic so ji navihano šinili navzgor.
Mimogrede je ošinila uro. sama je imela na voljop še dosti časa, zato si je namesto stola raje pričarala črn naslanjač, na katerem se je udobno namestila. ''Take uroke obvladam..'' je smeje rekla ''Nekaj takega kot vse za udobje.'' z rokami se je objela okrog kolen. ''Ja, od 5. do 7. letnika. Prej sem se šolala na zasebni šoli na Dunaju, zato tudi tekoče govorim nemško. Na splošno pa mi jeziki ne kelajo težav.'' ko je utihnila so jo preplavili spomini na tista leta. Na šoli ni bilo veliko učencev, sprejemali so lenajboljše in najbolj nadarjene. Nato pa so za vsekega naredili poseben program, da so lahko sposobnosti razvijli do potankosti.
''Kje pa si se šolala ti?''

Hodila sta po dolgem hodniku do zbornice. Njegove besede je ignoriral, dokler ni omenil njegovega očeta. Mark se je ustavil in presenečeno zazrl v Strahomirja.
Ko se je zavedel njegovih besed, ga je prevzel močan val jeze,
kateremu se je komajda uprl. Prevzela ga je neustavljiva želja, da mu na licu mesta zavije vrat. Pri Albusu se je moral nadzorovati, tukaj pa ni videl potrebe.
Približal se mu je, ga zgrabil za plašč in pritisnil ob steno.
Govoril je dovolj tiho, da ga v zbornico niso slišali in dovolj glasno, da je Strahomir lahko slišal čisto vsako besedo.
»Poslušaj ti izmeček sodobne družbe, jaz in ti nisva nikakršna prijatelja in nikoli ne bova, srečo imaš, da je bil prej Albus v mojem kabinetu, če ne bi ti že zdavnaj povedal svoje. Da si mi nikoli več ne drzneš govoriti o mojem očetu, nimaš niti najmanjše ideje kdo sem in kdo je moja družina in definitivno nisi vreden, da iz tvojih ust kadarkoli prileti moje ime. Zate sem profesor, gospod, ali pa Neelstin in nič drugega. Za moj okus čisto preveč gobcaš in predvidevam, da še nisi slišal kako končajo tisti, ki ne znajo nikoli zapreti svoja usta. Pazi da te ne doleti enaka usoda kot je njih«. Odmaknil se je od Strahomirja in se radovedno razgledal naokoli. Na hodniku ni bilo nikogar razen njiju.
Zaničljivo je še enkrat premeril Strahomirja, nato pa se obrnil k vratom zbornice, izza katerih so se slišali glasovi.
Naglo jih je odprl in čakal, da se Strahomir spravi v zbornico.

Hladno je opazovala Larisso, ko si je pričarala stol. Rekla ni nič. Dobila je občutek, da nova profesorica nanjo hoče narediti vtis. 'Začela je narobe,' je pomislila sama pri sebi in jo še naprej opazovala s hladnimi očmi.

Na vprašanje o šolanju je kratko odsekala: "V Mongoliji." Kar je bilo res. Leta mladosti je preživela tam, preden je odšla stran... "Nato sem šla na krajše potovanje," je dodala in se zamaknjeno nasmehnila.

Izven zbornice sta zaslišali zvoke. Vrata so se odprla, vendar Nisrine ni mogla videti, kdo je vstopil notri. Oči je uprla nazaj v sogovornico. "Torej Bradavičarko že poznate. Moram reči da sem bila jaz sprva kar šokirana, ko sem prišla sem. Prvič sem videla šolo take razsežnosti," odsekano se je zasmejala, njen smeh je bil hladen in mrzel.

Strahomir je pogledal profesorja, in ko je njegov prijem končno popoustil, si je popravil zmečkan plašč. zazrl se je vanj.
uredu, neelstin. če se gremo tako igro... nasmehnil se je. tokrat rahlo zlobno.
"Oh, profesor, smo živčni kaj? Le zakaj? Saj nič ne skrivate, ali pač?" uprl je svoje modre oči vanj ter razširil svoj nasmešek.
"Nisem dolgo časa tu in ne vem še veliko, a nekja mi je popolnoma jasno. nekaj imaš za bregom in Albus je cepec, da ti je dovolil ostati tu. Ampak bom že ugotovim, Mark, kaj imaš za bregom. Nato se je obrnil ter stopil proti vratom zbornice. Prijazno je pozdravil vse v zbornici.
"Ah...to je torej zbornica...kakao lepo! Profesor, kakao si prijazen, da is me pripeljal sem. lep pozdrav vsem, Gospe," narahlo se je priklonim proti skupini profesoric ter svoj priklon pospremil z nasmeškom. nato je sedel na enega od stolov ter MArku pokazal z roko naj sede.
"Profesor, še malce pokramljajva! časa je na pretek!" je rekel ter se spet nasemhnil s tistim prijaznim nasmeškom.

Opazila je hladen podton, ki se je ojavil v Nisrininih očeh, vendar se za to preprosto ni zmenila. ''Tudi jaz sem takoj po šolanju potovala. Morame reči, da mi je potovanje prineslo kar precej novih znanj.'' nasmešek, ki ji je šinil čez obraz ni bil ravno nedolžne narave.


Ko so se vrata odprla je glavo obrnila proti vhodu v zbornico, saj se je slišal nekakšen trušč. Najprej ni videla nikogar, nato pa sta vstopila profesor, ki ga še ni poznala in nezmotljivo bled profesor Neelstin. Videti je bilo, kot da se profesorja namerno izzivata.

S pogledom je ošinil prisotne v zbornici. Na hitro jim je prikimal, ko je sledil Strahomirju.
Očitno res ni vedel, kaj je najboljše zanj, saj še kar ni znal zapreti ust. Marku so se v tistem trenutku podile različne ideje, kako se znebiti tega cepca, a ne tukaj. Preveč prič, preveč očitno bi bilo. Bo že še videl, bo že še čas, novinca bo treba naučiti kako delujejo zadeve na tej šoli.
Hotel je oditi in končno pospraviti kabinet, a Strahomirja, sledeč po njegovih zadnjih besedah, ni bilo varno puščati v zbornici samega.
Prevečkrat je že opazil, da ima novi profesor predolg jezik. Prisedel je in tiho rekel, »Ne vem kako so vas učili, ampak na tej šoli se ponavadi ne vtikamo v zadeve, ki se nas ne tičejo. Moje tako rekoč skrivnosti, vas prav nič ne brigajo in če nočete postati ena izmed teh skrivnosti vam priporočam, da držite jezik za zobmi….Albusu ne boste nikoli segli niti do kolen, zato se mi ne zdi primerno, da ga ozmerjate s cepcem, pa če tudi, sem mislil, da premorete več spoštovanja do nekoga, ki vam je priskrbel službo.«
Ozrl se je po zbornici, nihče ju ni poslušal, vsak se je brigal zase, zakaj torej mora biti Strahomir izjema.

Zamišljeno in z velikim zanimanjem je poazoval profesorja, ki je začel nekja govoriti. Očitno ga je hotel prestrašiti.
Hm...Le zakaj ni odšel? si je mislil.
Očitno ima nekaj za bregom.ko jeMark utihnil seje lahkotno zasemjal ter plosknil z rokami.
"ah dajte no...saj sem se samo šalil... seveda sem albusu neizmerno hvaležen za tako službo. tukaj je veliko manj nevarno kot v kletki z zmajem..." je rekel ter pričaral pladen s čajnikom in ličnimi skodelicami. najprej je natočil sebi, nato pa še dve skodelici. eno je podal Marku, drugo pa profesorici, ki je gledala v njuno smer.
"Dajte, pridružite se nama. ah, in porostite mi, moje ime je strahomir. moji prijatelji me kličejo kar Mirko, sovražniki pa Strahi... ampak mene se ni treba bati... tudi jaz se ne bojim nikogar." svoj pogled je zapičil v marka, a se je kmau obrnila nazaj
"Verjetno bo to zaradi priimka, veste. Pišem se Hrabri. " zasmejla se je, kot da i bila to neznansko dobra šala. Ob čajniku so se prikazali piškoti. Vzel je enega ter ga del odškrtnil ssvojimi belimi zobmi ter ga nekaj časa žvečil.
"Oh, kako lepo vreme je danes zunaj. brez oblačka inbrez vetra. Pravo vreme za Quidditch! ah, kako bi šel eno igro ali dve. " pretegnil se je na stolu.

Najraje bi ga zadavil takoj na mestu, a je ostal miren. Njegove hladne oči so se zazrle v modri packi pred seboj.
»Dvomim, da je varneje v kletki z zmaji, zmaj je samo žival, lahko si jo podrediš, medtem, ko si močnega čarovnika ne moreš, oziroma je odvisno koliko znanja premoreš sam. V vašem primeru dvomim da bi vam uspelo podrediti kaj večjega kot obcestno podgano, ki še sama zase ne ve, ampak mogoče se pa motim kajne, mogoče ste eden najinteligentnejših...svoje vrste…«, govoril je tišje kot poprej a dovolj naglas, da ga je lahko slišal Strahomir.
Na živce mu je šlo to, da ga je ta izmeček tako z lahkoto razjezil, po navadi se ni zmenil za ostale golazni, ki so mu skušale priti do živega, če ne drugega se jih je pa znebil. A pri tem je drugače, očitno je, da je Albusu pri srcu, zato mora biti še toliko bolj pazljiv.
Vedel je, da mu Albus ne zaupa, tako kot je vedel, da se kmalu ne bo mogel več upreti navalu jeze, ki ga prevzame vedno kadar Strahmori stegne svoj jezik.

Strahomir se je smehljal ob profesorjevih grožnjah. Ni jih jemal preveč zares, vendar se je odločil, da bo vseeno previden. Tako besnega človeka že dolgo ni videl, če ga je sploh kdaj. Snel je očala ter jih obrisal v rob plašča
"no, no, gospod profesor? nikar se tako ne razburjate. Veste, to škodi zdravju. " Široko se je zarežal ter si očala opnovno nataknil na nos.
"Mogoče pa bi lahko priredili kkašno tekmovanje v letenju. da se pomerijo učenci med seboj in lahko tudi profesorji., " izzivalno je premeril profesorja Neelstina.
"Bi si upal?" nasmehnil se je ter se ozrl še po preostalih profesorjih
"To nebi bila tako slaba ideja, kajne?" predžsedel se je na stolu ter srknil še nekja požirkov čaja.

Hladno ga je pogledal, pa saj neumnež niti ne ve kaj govori, mu je šinilo skozi glavo, ko mu je ostro odgovoril. »Ne zdi se mi potrebno dokazovati, kdo od naju je boljši v letenju, za razliko od nekaterih…«, ga je s pogledom hladno premeril, »..se nekateri zavedamo kakšne so naše sposobnosti in se nam zdi dokazovanje prav te nesmiselno.«
Počasi je imel že več kot preveč tega naduteža. In to, da se tako zlahka razburi, pred tako ničvredno podgano, mu ni bilo podobno. Bolje bo da odidem, preden se zgodi še kaka neumnost.
»Žal te moram zapustiti, imam pomembne opravke«, je zopet ogovoril Strahomirja, nato pa se obrnil proti izhodu.
Tik preden je izginil skozi vrata zbornice, se je na hitro poslovil še od ostalih.