Zbornica

((naslov teme?))

Prilebdela je v prazno zbornico, s pomočjo uroka zaprla za sabo vrata in stopila do kamina. s palico je 'potrkala' po posodi s praškom frčaškom, izvedla nebesedni urok in posoda je sama odromala nad kamin, stresla v plamene ravno prav frčaška in se vrnila na svoje mesto.
Skorajda zašepetala je: "Stanton drive 14," in se sklonila in napol stopila v plamene. V trenutku je zrla v temačno notranjost kapele in ženska, ki je sedela za mizo, ji je prikimala in spregovorila:
"Vse po načrtih, Adelheide?" z nezemeljskim glasom, suhim in nizkim za žensko. Alice je prikimala in rekla: "Amelia, vedno sem vam na razpolago. Opazujem ga."
In se je obrnila in se vrnila nazaj na bradavičarko. S pomočjo začara je pospravila vse na svoje mesto in počakala, da se vendar pojavi kakšen profesor.

Victoria je hitela po dolgih hodnikih Bradavičarke. Tako je bila zatopljena v svoje misli, da je šla mimo vrat zbornice. Ko je to ugotovila, se je nenadoma obrnila in molila, da je nihče ni videl, saj bi pomislili, da se ji je utrgalo. Pogledala je vrata zbornice in nekaj časa kar stala tam. Vedela je, da je nekdo notri; navsezadnje ni bila zastonj učiteljica vedeževanja. Toda ni poskusila ugotoviti kdo je. Pustila se je presenetiti. Odprla je vrata in vstopila. Čeprav ni imela nič proti duhovom, jo je ta duh presenetil.
"Tudi duhovi poučujejo?" je vprašala brez pozdrava in neprijazno obrnila hrbet. Odšla je do mesta, za katerega se ji je zdelo, da je njen, in z viška spustila knjige na mizo. Potem se je obrnila proti profesorici.
"In potujejo s frčaškom?" je z zanimanostjo vprašala. Pravzaprav je ni zanimalo, kam je šla- navsezadnje je bila to čisto njena stvar.

[upam da ne zamerš, da uporabljam svoje sposobnosti..=)]

"Tudi duhovi poučujejo." je pritrdila. "In potujejo s frčaškom."
Čeprav se ne morejo ničesar oprijeti...
"Še vedno lahko uporabljam palico, kar sem jo v trenutku smrti še držala v roki. Znaš ti prerokovati duhovom?"
Je vprašala in pomolila svojo vitko, belo, prosojno roko proti njej.
In si v njeno dobro zaželela, da je ne bo jemala kot šestnajstletnico.
"Verjetno te zanima, kdaj sem umrla? Vsi hočejo to vedeti. Dobro je biti duh, veš. In jaz sem duh že 140 let, stara pa sem 156. In ti?"
Profesorico, ki je bila nedvomno vsaj po videzu starejša od nje, je brez težav tikala. Vikanje je bilo rezervirano za starejše, kot je bil Nicholas Flamel, drugi duhovi in pa seveda Albus.

"Vampir me je. Ampak do smrti, in ni mi dal piti svoje krvi, tako da sem umrla in potem postala nesmrtna kot duh in ne kot vampir.
Zato tudi ta bela barva. Otrok. Nedolžnež. Sovražila sem jo kar celo čatrtletje - to, in svojo odločitev. Sedaj bi raje sedela na eni izmed čajank v Vicah in lepo - šla dalje."
In že se je spet nasmehnila in dodala:
"Si nova? Jaz sem prispela včeraj. Očitno se je vodstvu šole zdelo dobro, ker me ne morejo nikakor ugrabiti, kot so prejšnjega profesorja... si slišala za to?"

"Mojega. Spreminjanje oblike. Sama sem pripotovala včeraj, Albus me je prosil...
Povej, si se učila na tej šoli? Izgledal je nekako blizu tvojega letnika, ne vem. Očitno je samo izginil, Mike Kakosežepiše. Nekaj ne T je bil."
Morda je začutila radovednost mlajše ženske, zato se je nasmehnila. in ji pomignila. Zašepetala ji je:
"Kar daj, beri mi misli, kar bi hotela skriti je tako ali tako že zgodovina..."

"Vem. Moj oče je bil tisti, ki je na valetninovo zabodel kol v njegovo telo," je brez čustev odvrnila Alice. Nekaj otročjih čustev je še bilo v njej, zato je brez svojega prisostvovanja Victorio v mislih označila kakor starejšo sestro. Zato je s tisto otroško radovednostjo z široko razprtimi očmi vprašala:
"Ti pa si prava prerokinja? Nikoli še nisem srečala nobene, v toliko letih življenja," je rekla otožno.

"Daj, seveda," je prikimala Alice in z zamahom palice prižgala sveče.
"S čim si se preživljala prej? Zase lahko rečem, da je po 156ih letih to moje prvo delo. Precej dolgčas je bilo - si lahko predstavljaš. No, sorodnikov res nimam, da bi me zabavala, razen, mislim, da imam dva mlada nečaka, ki drug za drugega sploh ne vesta, zame pa komajda kaj."
Nato se je spomnila majhne pripombe, ki je ljudi ponavadi vedno pritegnila:
"Moraš iti enkrat z mano pogledat moj Dom, gotovo te bo zanimalo, kajti mislim, da je o mojem predniku nekdo napisal roman, Drakula."

((najnovejši izum glej posest grofa drakule pod Drugo ))

"Prej sem prerokovala na ministerstvu. Precej dolgočasno. Pričakovali so od mene, da bom potrjevala, kako bo vsak dan lep dan, brez nevarnosti. Seveda sem nekaj časa lahko to govorila toda sedaj.. Napočili so dnevi, ki niso lepi in brez nevarnosti." Malo je počakala, da Alice premelje kaj je povedala. "In tako sem jim nekajkrat napovedala temne sile, slabe, mračne dneve. In tega niso hoteli slišati, zato so me odpustili. In sedaj sem tu."
Spila je požirek bučnega soka, ki si ga je pripravila z nekaj zamahi palice.
"Torej, rada bi da ti nekaj prerokujem. In ko si ravno omenila tvoj dom.. V Transilvaniji je. Star, razpadajoč dvorec in do njega vodi le ena cesta.." Sklonila je glavo in še bolj stisnila oči skupaj. "Ve njem je veliko hodnikov in soban. Pa skriti prehodi, za katere niti ne ve nihče. Rojena si.. Mislim.. Tvoj oče ime korenine pri vampirjih. In imaš brata. Dariusa. Leta 1820 te je napadel vampir, v tvoji lastni hiši. In ta hiša bo še pomemben del tega, kar se bo dogajalo v temnih dneh, ki prihajajo."
Nenadoma je dvignila glavo in odprla oči. Izgledala je grozno. Tako globoko v videnje še nikoli ni gledala. Počutila se je, kot bi jo nekaj vleklo v ta grad. Ko ga je gledala, se je počutila, kot da gleda dom. Toda Victoria se je delala, da je vse v redu. Pogledala je Alice.
"Kar sem povedala.. Je res? Je vse res?" je vprašala, kakor da ne bi verjela svojim lastnim videnjem in svojim lastnim besedam.

[ne zamert k izkoriščam informacije ]

[kdo bi ti zameril ]

Alice se je kar malo umaknila in zajela sapo. Precej resnejše je zgroženo zašepetala:
"Res je, vse je res. In omenila si še več stvari, kot sem jaz sploh vedela. Med zimskimi počitnicami bova šli tja, prav? Verjamem, da bi mi mogla pomagati pri eni nedokončani stvari," je zajela sapo.
"Tvoja moč je večja, kot sem kdarkoli videla. Previdna moraš biti, v nadalnjem boš imela veliko, preveliko vrednost. To pa vem že sama, iz zanesljivih virov, da bo prišel Grindelwaldov naslednik. Ali pa nekdo nov. Ta svet je bolj in bolj pokvarjen..."

"Se odpraviva kar tale vikend? Saj se znaš udejanjiti? Jaz lahko nasploh potujem zelo zelo hitro," je rekla in se nasmehnila. "Ampak do takrat pa, au revoir!" In se je drobceno priklonila.

Eve je zamišljeno stopala po kodniku, ki je vodil do zbornice. kar malce presenečeno je pogledala, ko sta se pred njo pokazali grgojili in povedala je geslo. Vstopila je v velik prostor, katerem je prevladovala miza, za katero je imel vsak od profesorjev svoj stol. Ko je podrobneje pogledala je opazila, da je eno mesto pospravljeno in prazno. Iz aktovke, ki jo prinesla s seboj je na mizo položila nekaj učbenikov in debelo beležnico, ki je imela strani iz pergamenta. Odprla je knjigo pri koncu, kjer je imela združene 1.-4. letnik ter 5. in 6. letnik. Začela si je zapisovati snov, ki jo morajo obdelati in uroke, ki se jih bodo morali študentje naučiti.

Tiho je prišla po stopnicah in vstopila v zbornico. Nekaj profesorjev je bilo že notri, pripravljajoč se na pouk. S hladnim pogledom je premerila dolgo omizje. Šla je do konca omizja in se usedla na svoje običajno mesto. Ni ji ušlo, da zraven sedi njej neznan obraz. Ni se ozrla, zamahnila je s palico in si pričarala kozarec maslenuška. Z brezizraznim pogledom je nemo strmela predse. Pred sabo jo je čakal kup neocenjenih kontrolnih nalog, ki je čakal na popravljanje. Ni se ji ljubilo. Kozarec je odložila na mizo in se pretegnila na stolu. Pouk se še ni začel, Nisrine ni imela nobenih obveznosti. Bila je zaspana, prejšno noč je prebila v tretjem in četrtem nadstropju.

Ko je mesto ob njej zasedla oseba, ki je še ni poznala, je pogled odtrgala od zvezka in škrabljanje peresa je utihnilo. Ošinila je prostor, v katerem se je nabralo že več profesorjev in profesoric, nato pa hitro dopisala še nekaj stavkov. Pero je obrisala, da nebi puščalo madežev in ga zaprla v kovinsko škatlico, da se nebi poškodovalo. Pospravila je tudi črnilo in zvezek, učbenike pa je pustila na mizi.
Mimogrede je ošinila uro in se pretegnila. Do začetka pouka je imela še kar nekaj časa, za katerega ni vedela, kako naj ga porabi. Še enkrat je ošinila profesorico ob sebi in si tudi sama pričarala kozarec z rjavo tekočino. Popila je nekaj požirkov, nato pa kozarec odložila. ''Dan. Laríssa Eve Carlson. In kako je ime vam?'' je vprašala svetlolasko in jo vikala, saj je nbila čisto nova. Ni vedela,. kakšne navade imajo profesorji med seboj, zato je iz predvidnosti storila tako.

Ko je zaslišala besede, namenjene njej, se je obrnila proti novi profesorici. Neopazno je hitro premerila njen obraz. Neznana.
"Nisrine Palot," se je predstavila Nisrine in pokimala v pozdrav. "Predvidevam, da učite obrambo," je hladno rekla, to ni zvenelo kot vprašanje, bolj kot pritrditev. Slišala je, da je Dumbledore odstavil Neelstina iz mesta učitelja. Ni vedela, kaj bo delal naprej, vendar jo je silno zanimal vzrok, zakaj je ravnatelj storil tako.
Srknila je še en požirek maslenuška, ki ji je prijetno pogrel telo. Rekla ni nič več, le pozorno je opazovala Larisso.

Ko je tudi profesorica povedala svoje ime je samo pokimala. ''Ja, res bom učila obrambo. In kateri bredmet imate na skrbi vi?'' s pgledom je ošinila predel pred Nisrine ''Predvidevam, da napoje.'' ob tem je pomignila na učbenik, ki je ležal na svetlolaskini mizi. Srknila je požirek pijače, ki ji je po žilah poslala energijo. Za trenutek ali dva je zaprla oči in se sama pri sebi nasmehnila.
S palico je pomignila proti velikemu kaminu, v katerem naj bi prasketal ogenj, ki pa ga trenutno ni bilo videti. Nekaj polen se je zložilo v ličen kup sredi kamina in kmalu so se prikazali tudi ognjeni zublji, ki so sprva pohlevno, nato pa vedno bolj divje oblizovali les.

Kmalu so se vrata zbornice odprla in vanjo je vstopil sam ravnatelj, katerega je preko škrlatnega plašča znova krasila bela brada in dolgi beli lasje, skozi svoja drobna očala pa se je takoj zazrl proti profesoricama, ki sta bili v prostoru.
"Ah, tukaj ste Larissa. Iskal sem vas po šoli, da se z vami pogovorim malo o obrambi pred mračnimi silami, kar boste tudi učili in vidim vaše pristope k temu delu.
Drugače pa tudi vi pozdravljeni Nisrine, že kar nekaj časa se nisva videla in verjetno so za to krive številne obveznosti, katerih imam v zadnjem času veliko, tako da prav redko še vstopim v zbornico."
Albus se je tedaj posprehodil ob mizi do stola, ki je bil namenjen ravnateljevemu, saj je bil na vrhu dolgega omizja in bil je tudi najbolj udoben od vseh.
Ravnatelj se je vsedel nanj, ter si pričaral skodelico z vročim čajem, ter ga začel počasi srkati, hkrati pa si je vzel nekaj pergamentih listov, ki so ležali pred njim in jih pregledoval, k profesoricama pa se ni od tedaj naprej ni več oziral.

Ravno je hotela pritrditi, da resnično uči napoje, ko jo je prekinil prihod ravnatelja. Dostojansko mu je pokimala, nato pa se obrnila nazaj k Larissi. "Ja, poučujem napoje," je tiho rekla in se sama pri sebi nasmehnila. Saj ne da bi učenci kaj odnesli od mojih ur...
S kotičkom očesa je budno spremljala ravnatelja, ki se je usedel na svoje mesto in si pričaral skodelico čaja.
Sive oči je uprla nazaj k Larissi. "Od kod prihajate?" jo je radovedno vprašala in medtem hitro zamahnila s palico in kontrolne naloge na mizi so izginile.

Ko je vstopil ravnatelj je pokimala ''Danes ob štirih v vašem kabinetu?'' je vprašala, saj je imela tudi sama nekaj vprašanj. Medtem, ko je čakala na odgovor je popila pijačo iz kozarca dokonca, kozarec pa odpravila z zamahom palice.
Ko je Nisrine spregovorila, se je zopet obrnila k njej. ''Rodil sem se v Kaliforniji, kjer sem do 10 leta tudi živela. Nato sem se z družino preselila v London, danes pa sem tu.'' je odgovorila, nato pa nekaj časa zamišljeno zrla v plamene. stresla je z glavo, da se je zbrala ''In od kod ste vi?'' Učbenike, ki so bili na mizi je spravila v aktovko, da je niso motili in se vprašujoče zazrla v profesorico.

V drugih okoliščinah bi bila Nisrine sumičava, vendar je to vprašanje pričakovala, glede na to, da jo je sama vprašala, od kod prihaja. Nerada je razglabljala o sebi, vendar ji je Larissa izgledala prijetno.
"Iz Mongolije," je kratko odsekala. "Tam sem se šolala, nato pa sem potovala." Na dan so privreli spomini na njene starše, kraj, njihovo hišo. Njen pogled je postal nekam meglen, za hip so jo ujeli spomini.
Hitro se je vrnila nazaj v realnost. Opazila je, da jo Larissa opazuje. "Obramba torej," je z nasmeškom dejala. "Kaj pa boste pripravili za prve ure?" jo je iz vljudnosti vprašala, da bi pogovor tekel dalje.