Kabinet Vedeževanja

Ohranil je mirno kri, kljub temu, da mu je grozila kazen. Razmišljal je o tem, kakšen izgovor naj ji poda, da bo zvenelo resnično. Slišal je njene korake po učilnici, ki so bili vsako sekudno bližje kabinetu. Vrata so se odprla in skozi je vstopila profesorica vedeževanja, oblečena v temno obleko.
Ogovorila ga je z nič kaj prijaznim glasom, a ga to ni kaj preveč ganilo, še vedno je v njo zrl s hladnimi črnimi očmi. Tudi sam se je spraševal, zakaj je vstopil v kabinet, ko pa ni imel nikaršnega opravka v njem, niti s profesorico, a nekaj ga je vleklo notri. In sedaj je bil v težavah.
"Prišel sem zato...da bi mi povedali prihodnost", je bila prva stvar, ki mu je prišla na misel. Namrdnil se je, a ni si želel kazni.
V neumnosti, kakšno je vedeževanje ni verjel, a včasih je moral marsikaj prezreti, tudi zadržati kakšno sarkastično pripombo.
"Včasih se sprašujem, kakšna pot leži pred mano in sedaj sem zbral pogum, da vidim," se je še zlagal, da bi potrdil in ovrgel sume. Njegov pogled še vedno ni izdajal ničesar, s čimer bi si pomagala, le mrzli pogled, ki bi lahko zamrznil sam pekel.

Dvignil je obrvi, ko je ugotovila, da se le izgovarja.
Seveda, verjetno ji to vsak dijak reče, ki zatava v njen kabinet. Bah nima veze...
Ko ga je vprašala, zakaj je v njenemu kabinetu, si je nekaj podobnega zastavil tudi sam. Nekaj v temu kabinetu, ga je privlačilo in sedaj je zaradi tega zašel v težave.
Pozorno jo je začel poslušati, ko je njena beseda nanesla na njegovo prihodnost. Ko je končala ni vedel ali naj bi ji verjel ali pa se na glas zasmejal. Prihodnost, ki jo je napovedala ni bila tako slaba, le misel, da bi nekomu služil ni bila nekaj kar si je želel, raje bi videl če bi nekdo njemu služil. To kar mu je povedala, mu bo zagotovo to noč kratilo spanec. In sedaj je bil v dilemi ali si želi izvedeti še kaj več izvedeti. To kar je izvedel je bilo bolj zanimivo kot je pričakoval, četudi ni zares verjel v vedeževanje.
"Hm, zanimivo je to kar si mi povedala, vsekakor ni nekaj kar bi pričakoval, da bi se mi zgodilo v prihodnosti. No v redu, povej še ostalo. Res me zanima, kaj me čaka v prihodnosti", je rekel in jo preračunljivo gledal.

Zrl ji je v oči, čeprav je njen pogled stalno uhajal v...razpoko na stropu.
Mogoče bi moral zapreti razpoko, glede na to, kako jo moti..., je premišljeval, medtem ko mu je napovedovala prihodnosti.
Več ko je povedala o njegovi prihodnosti, manj ji je verjel. Kar mu je govorila, se mu je zdelo tako nemogoče.
Ko je končala, se je ni mogel zadržati in se je glasno zasmejal.
Služil bom nekemu, ki mu je ime Mrlakenstein, to ime me na nekaj spominja, in ljudje se me bodo bali, to se me že zdaj. Učil bom Lucisovega sina, zanimivo, to mu moram povedat, gotovo se bova skupaj smejala...in ubil bom Dumbledorja, ta del je še najbolj smešen, najmogočnejšega čarovnika tega časa. Če ne drugega, mi je polepšala dan.
Poskušal se je zresniti, a to ni bilo ravno lahko. Umiril se je ravno toliko, da je lahko normalno govoril.
"Torej povedala si mi mnogo neverjetnih stvari, še najbolj izstopa ta, da bom ubil našega ravnatelja. Si mogoče pomislila, da bi odšla do njega in mu povedala to, kar si meni. Gotovo bo škoda, če bo umrla tako velika oseba kot Dumbledor," se je posmehoval. Proti ravnatalju ni imel nikol nič proti, oziroma ga je spoštoval.
"Kaj pa ti, verjameš tem...stvarem, ki si mi jih povedala," se je zadržal, da ne bi rekel neumnostim.

Victoria je vedela, da ji Snape ne verjame, ampak bilo ji je vseeno. Nekoč bo že videl, da je imela prav.
"Torej, škoda bo že, ampak Dumbledoreja ne boš ubil zaradi sovražtva. Ubiti ga bo moral Luciusov sin. Ker mu ne bo uspelo, oziroma naj se tako izrazim, ker ne bo zmogel izreči uroka, ga boš namesto njega ti," je rekla mirno in z nasmehom gledala vanj. Dodobra si ga je ogledala. Seveda mu je v očeh pisalo, da ji ne verjame, toda to je ni motilo. Vedela je, kako ga lahko prepriča, ampak ni vedela, kdaj naj ta adut razkrije.
Nagnila se je naprej, se s komolci naslonila na mizo in rekla: "Stvarem nisem verjela, dokler nisem dojela, da se stvari, ki jih vidim v glavi, glasovi ki jih slišim, resnično dogajajo. Kako naj bi sicer vedela, da si mojster pri napojih- najboljši v razredu! In da si si nadel vzdevek Polkrvni princ?" To je bil adut, o katerem je razmišljala ves čas. "Povej mi- koliko ljudi ve, da nisi čistokrven? Koliko ljudi v resnici ve za Polkrvnega princa?"

[najbl sm se narežala tm pr počevnmu tisku.. če ne drugega mi je polepšala dan lol ]

Izgledalo je, da ni hotela odnehati in ga na vsak način prepričati, da res na prerokovati in se bodo vse neumnosti, ki jih je izrekla uresničile.
"Še vedno mi nisi odgovorila na vprašanje. Zakaj ne greš do Dumbledorja in mu poveš, to kar si meni, če si tako prepričana v svoje trditve...," se ji je posmehoval, četudi je govoril resno.
Nato se je nagnila do njega, da je skoraj čutil njeno toplo sapo. Bilo je očitno, da je najpomebnejše prihranila za na konec. Ko je končala, mu ni bilo več smešno, ampak je postal smrtno resen.
"To, da sem najboljši učenec, si lahko izvedela od profesorice Palot, s katero sta dobri prijatelici sem opazil," je zaničljivo rekel in se spomnil, kako je profesorica opita prišla na uro," da sem nečistokrven, si lahko izvedela iz šolskih arhivov, toda ni mi jasno od kod si izvedela za Polkrvnega princa. Za to vem le jaz. Ne vem za kakšno prevaro gre, a vem le nekaj, da to ne boš povedela nikomur drugemu in o tem sem več kot prepričan," je grozeče rekel. Četudi je bil še dijak in ona profesorica, starejša in izkušenejša, je bil on nevarnejši, kot bi mu lahko presodil.

Počasi je izgubljal potrplenje, kar se je zgodilo redko. Bilo mu je dovolj njenega nakladanja o prihodnosti.
"Poslušaj, Temni čarovnik je umrl in nikjer ne vidim, da bi se pojavil kakšen nov. In le zakaj misliš, da bi tebe Temni čarovnik vzel med svoje vrste. Tja pridejo le izbranci in kdo potrebuje vedeževalko," je govoril z grobim glasom. Pozabil je na vikanje in na učitelj-učenec razlike.
Opazil je, da je vstal. Bil je besen nase, ker se je odločil, da vidi svojo prihodnost, še bolj pa nanjo, ker je govorila stvari, za katere je vedel le on. Lasje so mu padli na oči, zato si jih je popravil za ušesa in jo besno gledal.
"Dovolj imam tega. Pravtako mi ni jasno odkod si izvedla za moje zapiske in za to, da izdelujem za uroke. In če ne želiš tistega najhujšega uroka izkusiti na lastni koži, ti priporočam, da mi nehaš dajati nasvete. In če si taka jasnovidka gotovo veš, kakšen je ta najhujši. Sam bom že vedel, kako poskrbeti za tiste ljudi, ki jih ne maram..."

[ok najprej sm skor znorela k sm to vidla.. sam zj.. zj se mi pa zdi blazno smešn, da je en tak idiot k ona ]

Victoria se je nasmehnila, saj je pričakovala tak odziv.
"Čez nekaj let boš videl," je rekla in se hladno nasmehnil- skoraj privoščljivo. Veliko ljudje je hotelo slišati, kaj bo v prihodnosti in seveda ni nihče želel slišati slabih stvari.
"Kaj pa ti veš. Temni čarovnik je mrtev, novi pa se rojeva. Na tej šoli," je še mimogrede navrgla.
Vstala je in pogledala ogledalo, ki je stalo v kotu. Ni ga odkrila, odkar je Dumbledore zapustil njen kabinet.
"Snape! Če se ne moreš sprijazniti s tem, kar sem ti povedala, ti drugič ni treba priti v moj kabinet in se pretvarjati, da bi rad vedel svojo prihodnost. Ne verjameš mi in to vem. Zakaj si potem rekel, da želiš vedeti, kaj te čaka, če misliš, da lažem?"

Usedel se je nazaj na stol in se poskušal umiriti. Dovolj živcev je izgubil zaradi nje in temu je nameraval narediti konec. Že mnogo napovedi je slišal in bral in večina je bila neuresničena in prenapihjena, kakor ta, ki jo je sedaj slišal.
"In kako ti veš, da se bo novi Temni čarovnik rodil? Saj res, videla si v svojih vizijah," se je zasmejal.
Opazoval je vsak njen korak, ko se je sprehodila do ogledala in se zazrla vanj.
Da kar glej vanj, mogoče spet doživiš, kako vizijo, ki ti bo povedala, da bom ubil še Temnga gospodarja, poleg Dumbledorja, in potem bom zavladal celemu svetu...
"Zakaj sem želel, da bi mi povedala prihodnost? Ker me je zanimalo, kakšno zgodbico, mi boš povedala, toda nisem pričakoval česa takega...vsekakor si me presentila..."

Dovolj dragocenega časa je zapravil v tem kabinetu, zvedel pa je le neumnosti, kar je bilo nekako za pričakovati pri vedeževanju.
"Toda zakaj te Dumbledor skrbi? Tako ali tako ga bom ubil čez nekaj let, kajne".
Gledal ji je v oči in ni premaknil pogleda niti za milimeter, ko se mu je začela približevati, dokler nista bila njuna obraza odaljena za en palec in ponovno je spregovorila.
"Da, gotovo si to videla v eni izmed svojih vizij. Le zakaj bi naredil proti-urok za Sectumsempra? To bi bilo nadvse neumno," je mirno rekel, brez kančka čustev.
Počasi je vstal s stola. "Sedaj se bom pa počasi odpravil nazaj v svoj dom, saj je noč že pozna. Upam, da ne doživiš še kakih vizij."
Bil je popolnoma miren, za razliko od prej, ko je pobesenel. Stopil je skozi vrata kabineta v učilnico, ne da bi odzdravil.
Nocoj bom gotovo slabo spal, je razmišljal, ko je hodil proti domu.