Kabinet Vedeževanja

Vrata učilnice vedeževanja so se počasi odprla in vanjo je vstopil Dumbledore. Malo se je razgledal po njej in si tiho dejal "Tukaj pa že res dolgo časa nisem bil, še za časa mojega šolanja nisem učilnice preveč maral."
Tedaj se je počasi posprehodil med klopmi do vrat, ki so vodile v kabinet profesorice vedeževanja, kajti hotel se je z njo pogovoriti o raznih šolskih zadevah in se navsezadnje tudi z njo spoznati.
Tako je naposled prišel do vrat in ker ni hotel motiti profesorice je potrkal po vratih, ter počakal na odziv.

V kabinet je vstopil Albus Dumbledore in oblečen je bil v temno zelenkast plašč, njegova dolga srebrna brada in lasje pa so se mu rahlo lesketali v sončni svetlobi, ki je prodirala skozi okno.
Sprva se je razgledal po kabinetu, tedaj pa je pogled obrnil proti profesorici in ji prijazno dejal "Pozdravljeni profesorica Victoria. V tem kabinetu veste nisem bil že odkar sem bil učenec, kajti moja pot me ni nikoli zanašala semkaj, a pustimo zdaj to.
Pred kratkim ste se šele nastanili na Bradavičarki in sem vas prišel pozdraviti ter se z vami pogovoriti o nekaterih šolskih zadevah, če imate seveda čas za pogovor."
Ravnatelj je profesorico opazoval s svojimi modrimi očmi skozi drobna očala in počakal na odgovor.

"Narobe? Ne, prav nič niste naredil narobe Victoria in nisem prišel zaradi tega, tako da vas naj to ne skrbi. Hvala za stol" je dejal ravnatelj ter se vsedel nanj in si malce ogledoval prostor, nato pa se znova zasukal nazaj k profesorici in ji prijazno dejal "V resnici sem prišel zato, da bi vas malce bolje spoznal in rad bi tudi vedel, kaj boste poučevali učence, ki jih boste poučevali.
Opozoril bi vas tudi rad na profesorske pravilnike, ki se držijo vseh zaposlenih a verjamem, da se jih boste vi tudi, tako da s tem nimam nobenih skrbi.
Torej povejte mi prosim Victoria, kaj imate letos v učnem načrtu za učence?"

Albus jo je tiho poslušal in naposled je dejal "Zelo dobro. Veseli me, da ste si že zastavili tak učni načrt, kajti nekateri profesorji še na začetku prve ure ne vedo, kaj bodo predavali in so potem v stalnem nemiri in takšen profesor bo sigurno učil zelo slabo, to vam lahko zagotovim Victoria."
Ravnatelj se je zazrl skozi okno učilnice, ki je bila v stolpu, zato je bil pogled ven zelo lep. Sonce je že visoko sijalo in bil je dopoldan, na nebu pa je bilo opaziti tudi nekaj snežnobelih oblakov.
"Glede učnega načrta nimam več vprašanj, kajti prepričan sem, da vam bo šlo poučevanje dobro od rok.
Zdaj pa preidiva malo k vam in vaših nazorih. Zanima me, kateri dom ste obiskovali, če ste hodili kot učenka na Bradavičarko in kaj menite med temi nesoglasji in nestrpnostjo med Spolzgadom in ostalimi domovi."
Albus se je znova obrnil k profesorici in tiho čakal na odgovor.

"Da, sam sem vedno gojil to prepričanje, čeprav mnogi nažalost mislijo drugače. Nihče ni kriv, da se je rodil bunkeljskim staršem in je potem sam čarovnik, nasploh poznam mnogo zelo dobrih čarovnikov, katerih starši sploh niso bili čarovniki. To se je le rodilo prepričanje od Salazarja Spolzgada naprej."
Ravnatelj je s pogledom spremljal profesorico, ki je odšla proti oknu in nato mirno nadaljeval "Jaz sem obiskoval Gryfondom in sem se vedno dobro razumel z ostalimi, razen morda z nekaj Spolzgadovci, a to me ni niti tako motilo.
Bistvo je, da se morajo domovi spoprijateljiti in se združiti, kajti le prijateljstvo in ljubezen nas lahko obvaruje pred zlom, ki narašča zunaj naših šolskih zidov."
Albus je zazvdihnil in obmolknil. Njegov obraz je bil videti resen in zamišljen.

"Verjetno bo res tako še naprej, dokler bo obstajal čarovniški svet in dokler bo ta akademija stala" je tiho dejal ravnatelj in nekaj časa ni spregovoril ničesar.
Ko je profesorica omenila zlo, pa je Albus znova pogledal proti njej in njegove modre oči so se srečale z njenimi.
Mirno je dejal "O tem zlu vam ne znam povedati še kaj veliko, a ker ste od zdaj naprej članica naše šole imate pravico vedeti, kar vedo ostali.
Torej, naš prejšnji profesor spreminjanja oblik, ki je bil tudi podravnatelj Mike Thrundell je izginil neznano kam, poleg tega pa se po čarovniškem svetu opažajo nenavadni dogodki, v zadnjem času je bilo namreč mnogo napadov na bunkeljne in vse to mi namiguje na dogodke, ki so se pripetili pred mnogo leti, ko je vstajal temni coprnik Grinelvald.
Ni rečeno Victoria, da se zgodba ne ponavlja in da vstaja novi temni coprnik, a o tem nihče še nima nobenih pravih dokazov, le prepričanja obstajajo. Zato imamo na šoli zdaj poostreno varnost, zanjo seveda učenci ne vedo in naj niti ne izvedo, saj bi jih lahko samo prestrašilo."

Tokrat je bilo prvič, da se je Victoria nasmehnila. In to je bil iskren smeh, ne posmehljiv.
"Oprostite.. Mislim, ni smešno, da je vaš prijatelj izginil. Toda ali se vam ne zdi, da je enostavno odšel in se odločil, da se ne vrne? Mogoče je vedel, da bi ga poskušali ustaviti, pa zato ni nikogar obvestil," je rekla. Vedela je da to ni res.
Ko se je malo zresnila je pogledala ravnatelja globoko v oči in rekla: "Ali pa je on tisti, ki začenja zlo.."
Vedela je, da bi vsak pretehtal njene besede, saj je videla v prihodnost, toda to niso bile vedeževalkine besede.
Potem je odtrgala pogled od ravnatelja in se zazrla skozi okno.
"Toda jaz ne verjamem, da se zunaj sploh kaj dogaja." Spet se je zasmejala- tokrat posmehljivo. "Če pa se," nagnila se je naprej, "bom verjetno najbolj vdana temnemu coprniku."
In kako resno je mislila.
'Mogoče pa bo ravnatelj mislil, da se šalim,' je pomislila in se naslonila nazaj na stol.

[sorry za take posmehljive opazke, ampak js sm zmeri na strani zlobnih tko da.. no offence]

(saj me sploh ne motijo brez skrbi , s tem popestriš najin pogovor )

"Oh Victoria o tem se pa globoko motite in prav vidi se, da Mikea niste poznali. Sam sem ga poznal večino njegovega življenja in v tem času sem ga zelo dobro spoznal, tako da vem, da on prav nikoli ne bi širil hudobije, saj v njem ni bilo trohice zla. Jaz namreč ljudi hitro prepoznam, ali so iskreni ali ne in on je bil sigurno iskren."
Ravnatelj se je mirno zazrl nazaj v profesorico in jo pozorno opazoval, a njegov obraz ni bil nasmejan, pač pa zelo miren.
"Odhod njegov, me je res zelo začudil in če bi želel oditi, bi me o tem sigurno obvestil, a zadevi bom raziskal, pa če me čakajo še tako velike ovire."
Tokrat se je Dumbledore rahlo nasmehnil "Saj vam ni treba verjeti, da se zunaj kaj dogaja, ampak kolikor jaz vem vedeževalci vidite veliko več od nas, ki se s tem ne ukvarjate, tako da sem prepričan, da boste videli prave reči in si ne boste zatiskali oči pred resnico, katera zaenkrat še ni znana.
Če se, kot pravite, zunaj nič ne dogaja vam tudi ne bo potrebno biti vdan temnemu coprniku ampak boste lahko živeli mirno življenje znotraj grajskih zidov, kajti dvomim, da sta vam bila Azkaban ali srmt kdaj pretirano pri srcu Victoria."
Albus ni odmaknil pogledal od Victorie in skozi drobna očala jo je pozorno opazoval

"Sam res upam, da se zunaj nič ne dogaja, toda slutnje in dogodki, ki so se pripetili v zadnjem času me vodijo do drugačnega zaključka.
Kdor si bo namreč oči zatiskal pred resnico bo na koncu veliko bolj oškodovan kot tisti, ki se bo upiral mračnim silam, kajti ministrstvo počenja zdaj prav to. Oči si zatiskajo pred resnico in če bo novi temni coprnik udaril, se bodo sicer sprva res borili proti njemu, a naposled bodo omagali in obupali. Zgodovina se namreč ob vsaki vstaji mračnih sil ponovi."

Ravnatelj je nehal govoriti in je tiho zavzdihnil, ter svoj pogled znova preusmeril na okno in na prelepo nebo zunaj njega.
"Ko se bo temna stran razodela, nikogar ne bom več silil ostati tukaj, ampak če bodo ostali, bo seveda varnost močno zaostrena in sprejeti bodo posebni ukrepi. Namreč le zaupanje, skrbi za druge in ljubezen lahko premaga temo, le če bomo skupaj delovali, bomo dovolj močni da se ji zoperstavimo.
A morda Victoria vi poznate napoj samorogove krvi? Vem, da to ni vaše področje a me vseeno zanima, če kaj o tem napoju veste."

Albus je prikimal. "Ministrstvo si je zmerom zatiskalo oči pred resnico, kajti katerikoli minister za čaranje nikdar ni sprejel dejstva, da se izven naših zidov karkoli dogaja. Niso namreč želeli nase sprejeti bremena boja proti temnim silam in to jih je v preteklosti že zelo drago stalo, prav zares."
Ravnatelj je na rahlo zavzdihnil ter pogledal skozi okno. Tedaj je pomislil o dneh, ko je vstajal temni coprnik Grinelvald, katerega je sam pred časom porazil. Takrat je bila stvar čisto ista, kajti ministrstvo si je do zadnjega zatiskalo oči pred dejstvom, da se nekaj dogaja in zaradi tega so potem tudi zelo nastradali.
Albusa je iz ramišljanja zbudilo profesoričino vprašanje o ogledalu na steni in ko je pogledal proti njej je nekaj časa zrl v ogledalo, tedaj pa dejal mirno "Prav imate, res ne vem kakšno ogledalo je to. Nikoli se nisem namreč poglabljal v take reči, čeprav morda znajo biti zanimive.
Čemu to ogledalo služi?"

"Prav imate. Marsikaj že vem, veliko stvari pa samo domnevam, a če vam po pravici povem, je bolje, če sploh ne vem zaenkrat prihodnosti ampak se raje osredotočim na sedanjost, ki je že dovolj mračna.
Če se namreč osredotočim na dogodke, ki znajo priti, bo upanje veliko manjše, prav tako pa bo tudi obup mnogo večji."
Ravnatelj je to povedal z mirno in tiho, a vendarle dovolj glasno, da se ga je slišalo. Pogled je usmeril proti zrcalu in ga nekaj časa opazoval ter bil tiho. Nenadoma pa se je zdrznil in pogled znova usmeril proti profesorici Victorii.
"Lahko se kar tikava, kajti navsezadnje sva sodelavca tako rekoč in ni potrebno tako vljudnostno izražanje, saj se počutim kar nekoliko starejši na ta način" je dejal Albus in se nasmehnil.
"Kar pa se tiče napoja, vam moram povedati, da je to eden najhujših napovej, kar jih sploh obstaja. Namreč v nobeni knjigi ni nobenega recepta zanj, kar pomeni da ga je nekdo sam ustvari.
Samorogova kri te ohranja pri življenju, toda tvoje življenje se krajša, postaja prekleto, se pravi da je oseba, ki je to ustvarila želela profesorja Thrundella ubiti, na počasen in boleč način.
To zadevo bom še raziskujem upam, da bom kmalu odkril, zakaj se je napadalec poslužil ravno takšnega načina in kdo sploh to je."

"Glede sedanjosti imate prav," je rekla in morala je priznati, da če bi bila na njegovem mestu, bi mislila enako kot on.
Poslušala je o napoju in se zdrznila, ko je omenil profesorja Thrundella. Sklonila je glavo medtem, ko je profesor še govoril. Osredotočila se je in se globoko v sebi prepričala, da misli le na profesorja Thrundrella. V tistem trenutku je videla, kaj se je zgodilo. Videla je vse podrobnosti. In zagledala je profesorjev 'odhod', ki pa ni bil prostovoljen odhod. Storilec je bil isti, kot ga je videla v ogledalu; zavitega v temo- začetnika zla.
Dvignila je glavo in pogledala profesorja, ki je ravno končal svojo zgodbo.
"Upam, da boste odkrili, kdo je kriv za to in zakaj je to naredil. Toda ne morem vam pomagati. Na ministerstvu sem bila zavezana k temu, da vse povem, tukaj pa mi ni treba," opravičujoče ga je pogledala in se nagnila naprej. "Pa saj boste kmalu, prekmalu izvedeli"

[heh.. moje izkoriščanje informacij. vse kar vem izkoristim. upam da nihče na tam forumu nima nič proti.. ]

"Res je, bojim se da bom še prekmalu izvedel in ravno to me še preveč skrbi Victoria " je z resnim glasom dejal ravnatelj ter se zazrl proti steni od kabineta vedeževanja.
"Mislim, da sva si vse povedala in da tako ne jaz kot ti nimava več kaj za reči. Veselilo me je, da sva se imela čas pogovoriti, a zdaj bom kar šel, da te ne bom več motil za danes.
Sveži zrak mi bo kar dobro del. Nasvidenje in prijetno poučevanje vam želim" je dejal znova nasmejani Albus ter vstal in nato odkorakal iz kabineta.

Zamišljeno je stopal po temnem hodniku in iskal kabinet Napojev. Potreboval je neke sestavine, za napoj, ki ga je nameraval sestaviti sam, a nekaj ga je že cel dan mučilo in nikakor ni mogel biti zbran. Hodnik se je zdel enoličen, vsaka vrata enaka. Počutil se ja kakor, takrat ko je prvič vstopil na Bradavičarko. Nenadoma se je ustavil pred vrati učilnice Vedeževanja. Veda ga nikoli ni zanimala, saj se mu je vse skupaj zdelo ena velika neumnost, a včasih ga je zamikala misel na to, da bi šel do vedeževalke in slišal, kaj o svoji prihodnosti. V sebi se je nasmehnil. Tudi sam bi lahko bil vedeževalec. Za Potterja že vem kakšna bi bila njegova prihodnost. Umrl bo, kakor si zasluži....
Ne da bi potrkal je vstopil v prazno učilnico, polno čudnih pripomočkov. Sprehodil se je mimo njih, do vrat v kabinet. Notri je bila verjetno profesorica ali pa tudi ne. Potrkal je glasno in počasi odrnil vrata in pogledal v notranjost kabineta. Bil je prazen, le različne krogle in podobne zadeve so jemale prostor, kjer bi lahko stalo kaj pametnejšega. Bilo je tudi nekaj knjig, a je Snape le zaničljivo prhnil, saj so bile verjetno le vedeževanju, a pogled je obstal na knjigi s črnimi platnicami. Vedel je kakšne knjige imajo ponavadi črne platnice.
Se slučajno profesorica Vedeževanja ukvarja s Temno magijo. Le kaj bi ona z njo počela z njo...ta ji ne more pomagati pri prihodnosti...
Hotel je že polistati po njej, ko je zaslišal vrata. Hitro je razmišljal, kakšen izgovor naj si izmisli, saj si ni želel izpasti kot kradljivec ali pa še kaj hujšega...