Učilnica Vedeževanja

Že je hotel odgovoriti na Luciannino vprašanje ko je po učilniici zarezal profesoricin glas.
"Najbolj pomembno za vedeževanje iz krogle je kristalna krogla " je rekel Remus in se poizkusil nasmehniti. Ni bil prepričan če bo profesorica dovzetna za njegov smisel za humor zato je poizkušal svoj odgovor še malo popraviti "Seveda se moramo znebiti vseh čustev kot sta že pred menoj povedal Lucianne in Juan, potrebuješ seveda tudi sposobnost jasnovidca in najpomembnejše je da si stvari ne izmišljuješ ampak jih moraš res videti." Zazrl se je v profesoričine oči in vedel da ni povedal nič kaj posebno pametnega ampak nekaj je le bilo. In z ozirom na to da se za vedeževanje ni ravno pripravljal je upal da je dovolj. [/i]

Niccole je glasno potrkala na lesena vrata in mirno vstopila. Njen predirčjiv pogled je šinil po razredu in se ustavil pri profesorici. ''Dan. Sem dosti zamudila?'' je vprašala z hladnim glasom. Ni se opravičevala za zamudosaj se ji ni zdelo vredno. Učiteljico je premerila, nato pa sedla v klop najbližje katedru. Njen pogled se je za nekaj trenutkov ustavil na kristalni krogli. Leeno modre oči so za trenutek dobile toplejši odtenek, vendar so se hitro spet vrnile v prejšnje stanje. Nato se je ozrla po profesorici in prediren pogled je obstal na njej.

Zazrla se je v profesorico ''Nisem prešpricala, šele pred uro in pol sem prišla na šolo. Zato na prvo uro tudi nisem mogla priti.'' glas, s katerim je izrekla stavek je bil popolnoma nevtralen. Niti pičice kakršnega koli čustva ni bilo slutiti in to je delovfalo skoraj strešljivo.
Ko je pred njo pristala krogla, jo je zviška ošinila. Udobneje se je namestila na klopi in se lenobno zazrla v kroglo. Najprej je videla popačeno sliko vrat nasproti sebe. 'Zgleda, da nisem ravno talent.' je pomislila in zaprla oči. Najprej si je v mislih pomrmravala nov hit, ki ga je slišala na koncertu med poletjem, nato pa utihnila. bila je tik pred tem, da zaspi, ko je naenkrat odprla oči, ki so bile usmerjene v kroglo. Njene misli so bile popolnoma prazne, kar je bilo čudno. naključno je strmela v krolo, ko se je v njej začelo čisto počasi nekaj premikati. Najprej je bila Niccole prepričana, da že napol spi in je še vedno strmela v kroglo. Premikanje v njej je postajalo vedno bolj očitno in pomislila je, da nekaj ni vredu z njo. pomežiknila je, vendar je bila meglica, ki se je počasi vrtinčila še zmeraj tam. V krogli. Čisto počasi, kot v transu je položila komolce na mizo in glavo naslonila na dlani. Meglica, ki se je sedaj razlivala že po celotni krogli, se je vedno bolj gostila. niccole je zrla vanjo z jsnim, ostrim pogledom, počutila pa se je, kot da napol spi. kot, da sanja. Naenkrat so pred njo poblisnile podobe. Črna knjižica z oznakami M.N. Dekle, snežno belega obraza. Klobuk Izbruh. Kača. Izredno velika kača.... in nato je njen pogled zameglila rdeča barva. 'Kot kri...' ji je šinilo čez misli in sunkovito je trznila, kot bi se ravnokar prebudila iz spanca. Zmajala je z glavo in si zabičala, da nesme več gledati grozljivk na TV-ju. To je rada počela pred spanjem. Gledala kako se sekajo glave. Zopet je stresla z glavo in zamrmrala ''Prekleti TV... mami bom rekla, naj ga odstrani...'' Tv je bila ena izmed bunkeljskih naprav, ki jih je Niccolina mama oboževala.

Še zmeraj je nekoliko zmedeno zrla v najtemačnejši kot učilnice, ko je v mislih zaslutila sporočilo. Saj bi tako ali tako ostala, že prej ste rekli. vrnila je sporočilo. Ni se trudila pogledati profesorico, saj je morala razčistiti pri sebi. 'Videla? Toraj sem Videla...ampak kaj?' se je spraševala v mislih in še vedno odsotno zrla v kot. Pred očmi so si je priklicala slike, ki jih je videla prej. Sedaj je opazila še odlesk dveh črnolascev v ozadju. Sden, po videzu sodeč mlajši je nosil očala, drugi pa je bil... presneto čeden. Pogled je preusmerila na ostale učence v razredu, da bi se zamotila. ni hotela razmišljati o slikah, ki jih je prej videla. Slutila je, da je samo zakinkala in se spominila slik iz TV-ja.. Iz torbe je povlekla knjigo, ki jo je prinesla s knjižnice, jo položila v učbenik, da naslov nebi bil viden, nato pa se zatopila v branje.

(( ker nobeden noče pisat bom pa jaz čeprav bo blesav post ker nimam ideje sploh ))


"Bom pa jaz poiskusil" je prederzno rekel Remus. Nasmehnil se je Luccinane in se zazrl v kroglo. Najprej je videl meglo, ki se je vrtinčila v krogli. Čista izguba časa je pomislil in se poigraval z mislijo da bi si kaj preprosto izmislil. Nato pa se mu je zdelo da v krogli vidi temno postavo. Za trenutek se je prikazala nato pa spet izginial. Zmedeno je pogledal proti profesorici nato pa nazaj v kroglo.
Postava oblečena v črno obleko in s kapuco preko obraza je v roki držala palico. Zdelo se je da se vse dogaja nekje v gozdu. Nato je postava izginila in pojavil se je Lucciannin obraz. Že vn naslednjem trnutku pa je kroglo razsvetlila zelena svetloba. Lucciannin obraz je izginil a sredi gozda je ležalo truplo.
Remus je zmedeno gledal v kroglo. Ni vedel ali je videl pravilno ali si je vse samo predstavljal. Je vse to možno je pomislil in še vedno zrl v kroglo. Vedel je da mora nekaj reči zato je dvignil pogled na Luccianne in ji rekel "Ne zahajaj v prepovedan gozd saj tam čaka nevarnost nate. Pa saj to že veš kajne?" Z zadnjim stvakom je namigoval na opozorilo ravnatela ob začetku vsakega šolskega leta. Ni ji mogel povedati da je v resnici videl da če bo stopila v prepovedan gozd bo umrla. Gotovo sem si vse samo domišljal si je še enkrat rekel. Naslonil se je nazaj in poiskušal prenehati razmišljati o tem kar je videl v krogli. Upal je da ga profesorica ne bo spraševala o podrobnostih,ki jih je videl v krogli.

Opazovala je poglede med učizteljico in učenko, ki je sedela v temnejšem kotu ob katedru. Ko je videla, da se je Remus zazrl v kroglo, je sama s pogledom potovala po učilnici. Pogled se ji je ustavljal na kakšni sliki ali na kakšni omari s pripomočki, ki jih ni prepoznala.Ko je zaslišala Remusov glas je pogled dvignila k njemu. na obrazu je imel nekako čuden izraz, pa tudi opozorilo ji je zvenelo čudno. Skomignila je z rameni ''V Gozd me tako ali tako ne vleče. Raje imam park ali jezero.'' nato je še sama pogledala v kroglo, vendar ni videla ničesar, razen čisto rahle meglice in nato popačen Remusov obraz. Naslonila se je na naslonjalo stola ''Jaz vidim samo izredno smešno popačeno verzijo tvojega obraza.'' je rekla in se spačila, nato pa Remusa z nasmeškom pogledala.

Vicotria je zadovoljno pogledala Gryfondomovca, ki se je javil za vedeževanje iz krogle. Nekaj časa ga je opazovala in ujela njegov zmedeni pogled. Na žalost ni mogla videti, kar je videl on, ampak lahko bi mu pokukala v misli..
"Torej si videl Lucianne?" je vprašala samo zato, da ni pokukala v njegove misli, ampak se je osredotočila na druge stvari.
"Ne zanima me, kaj se je dogajala z njo, ali pa s kakšno drugo osebo, če si jo videl. Zanimata me dve stvari; si videl tudi sebe?" Malo je počakala, da je Remus lahko razmislil, nato pa še vprašala: "In še nekaj- so bila kakšna znamenja. Ne vem, mogoče kakšno oko v odzadju, kakšne pike na primer, ali pa so bila le drevesa?"
Vse kar je naštela so bila pogosta videnja v krogli, ampak tudi druge simbole so ljudje videvali.

[k remus pove svoje, se teb posvetim lucianne]

Ob Luccinaninem prerokovanju se je Remus od srca zasmejal. Vrnil ji je nasmešek in ji pomežiknil. Končno se je sprostil in pozabil ne vse slabe stvari.
A Remusa je profesorica že napadla s vprašanji. Vedno bolj je bil prepričan da je vse kar je videl gotovo pomenilo nekaj drugega.. A ker ga je stvar zanimala se je odločil da bo odgovoril na proferičina vprašanja. Za trenutek je pomislil kaj vse je videl. Zdelo se mu je da je nekje v odzadju opazil volčjo postavo. A ni vedel če je bil to on spremenjen v volka saj tudi ni videl polne lune. A drevesa so bila gosta in lahko bi zlahka zakrila njeno svelobo. Za trenutek se je poigraval z idejo da bi lahko bila to njegova podoba če bi postal mag a ker tega ni znal je tudi to misel odrinil.
"Zdi se mi... da sem bil tam nekje v odzadju." je po nekaj trenutkih le spregovoril. "Videl pa nisem niakakršnega očesa ali kaj podobnega." A nato mu je v spomin zopet priplavala krogla. Zdelo se je kot da bi si jo priklical v spomin. "V krogli se je nahajala samo čudna zelena meglica. Bila je lobanja in skozi njo je bila speljana kača. Ampak ne vem če je bilo to ravno kakšno skirto znamenje ali znak."
Še sam ni vedel kako se je lahko spomnil na to a groza ga je obdala ob spominu na lobanjo in kačo. Zdelo se mu je kot izjemno slab znak. Znamenje črne magije in prekletstva. Čakal je na profesoričino razlago in upal da ni iz njegovoega obraza razbrala zaskrbljenosti.

Diggle se je počutil čudno, saj so vsi govorili med seboj, on pa je bil sel čas tiho. Pogledal je Raula, ki je sedel zraven njega in položil roko na kristalno kroglo. Nekaj je videl, vendar ne natančno. Vse se je dogajalo na sovjem stolpu, nekdo je padal dol in začutil je samo še bolečino.
Spet je pogledal po razredu. Upal je da ni nihče opazil da ga je kar naenkrat zgrabilo in se je začel tresti. Pogledal je Lucianne.