Učilnica Vedeževanja

Remus se je najprej dolgočasil ob Jackovem odgovoro prisluhnil, profesorica pa je ob svoji razlagi dobila njegovo popolno priložnost. Ni vedel ali se mu je samo zdelo ali se je profesorica za nekaj časa z pogledom zadržala pri njem. Nikoli se ni posebej zanimal za vedeževanje a časi se spreminjajo. Mogoče pa ima profesorica res Dar je pomislil.
"Seveda je razumljivo" je nepričakovano rekel in rahlo zardel ko je tišina padla na razred. Odločil se je da bo od sedaj naprej poizkušal slediti predavanjem. Zopet se je zazrl v profesorico in prisluhnil njenim nadaljnim besedam.

Victoria je odobravajoče prikimala. Nekako se ji je zazdelo, da je pridobila pozornost nekaterih učencev.
"No, pa pustimo to nakladanje," je rekla in stopila k mizi.
Na hitro je obkljukala Lupinovo ime, ki je prišel v razred. Nekaterih učencev še vedno ni bilo.
Ozrla se je po razredu in rekla: "Dozdeva se mi, da nekateri ne verjamejo, v moje darove."
Odkorakala je do Joeyeve mize in rekla: "Tvoje življenje ni bilo nič posebnega. Imaš eno sestro. Tvoja palica je dolga 28 centimetrov, kito zmajevega srca imaš v sredici pa še bolj gladka je- primerna za zdravilne uroke."
Odkorakala je do Lupinove mize in se naslonila nanjo. Zazrla se mu je v oči in povedala še nekaj od njem.
"Za prijatelje si pripravljen narediti vse!?" je bolj vprašala kakor pa povedala. "In zelo si pameten. No, če ti je pri drugih urah zaradi tvoje dojemljivosti dolgčas, ti tukaj ne bo. Tukaj boš lahko videl stvari, ki jih ne boš poznal."
Odkorakala je h Keishi in se zagledala vanjo. "Keisha Leah Watts. Tvoj rodni kraj je Francija, znaš pa tudi Nemško in Italijansko. Imaš sestrico Lio, ki je stara devet let. Naslednje leto gre v šolo. Nekaj časa si imela zanimiv hobi." Pogledala jo je s pogledom vse-vem, nato pa odšla do naslednje 'žrtve'.
"Jack," je rekla. "Upam, da se me ne bojiš." Pomenljivo ga je pogledala in nadaljevala: "Ne maraš mest, rad se smejiš, ne maraš tistih, ki nimajo smisel za humor; skratka ne maraš resnih ljudi. Tvoji so čistokrvni in tvoj dedek ima precej prste vmes pri enem od urokov."
"Metammorfer, ha?" je vprašala, ko se je ustavila pri Leii. "Pametna, kaj.. Torej si si našla pravega sošolca tukaj," je rekla in pogledala Lupina. Spet se je obrnila k Leii in nadaljevala: "Tvoje oče verjetno ve, kako se pobegne iz Azkabana."
'In ta informacija bi mi prišla še kako prav,' je pomislila, ko je odhajala do svoje mize.
"Tukaj so še Alexis Michwalley, Sean McLeany in drugi, o katerih bom govorila, ko pridejo." S pogledom je preletela cel razred.
"Mi zdaj verjamete?" je skoraj neslišno vprašala in jih vse skoraj posmehljivo pogledala.

[napisala sem tisto, kar sem si zapomnila, ko sem brala opise, upam, da ni kaj narobe. če je, mi pošljite po PM popravek ]

Ko je profesorica pravilno povedala kar nekaj podatkov o Leii se je ta nasmehnila. Upala je, da bo nekoč tudi sama znala napovedati vsaj ničvreden pobližek tega, kar jim je predstvila učiteljica. Ta predmet ji je bil res všeč in je postal njen najljubši.
Leia je pogledala učiteljico, ki je predavala.

Ko je profesorica naznanila konec ure je pospravila svoje stvari in pogledala po razredu. Nato je vstala, kratkim, zamišljenimi koraki prečkala učilnico in izginila skozi vrata.

Remus je pospravil svoje stvari ter se počasi odpravil proti vratom. "Zanimiva ura" je pomislil med tem ko je odhajal. Do sedaj se ni preveč zannimal za vedeževanje a zdelo se je da nova profesorica resnično ve kako se tem stvarem streže. Pohitel je skozi vrata k naslednji uri.

[začenjam uro, kdor pč ni šu vn.. he's stuck here drgač pa sj veste.. domače naloge na moj PM ]

Vic je s hitrimi in odločnimi koraki po hodniku prišla do vrat. Pogledala je na levo in na desno, pa še sama ni vedela zakaj.
'Stvar navade, najbrž,' je pomislila in vstopila.
Odkorakala je do mize in z zamahom palice se je na tabli izpisalo:
2. ura
Vedeževanje iz krogle.
Zadovoljno je pokimala in sedla na stol. Počakala je, da se zbere nekaj učencev.

Dedalus je prihitel z vso močjo v učilnico. Mislil je da že zamuja. V njej pa ni bilo nikogar razen profesorice. Stopil je k njej. "Se opravičujem, gospa profesorica, ker me ni bilo pri prejšni uri" je dejal braz poimsleka. "imel sem druge stvari, saj je umrl moj bratranec" je žalostno zavzdihnil. Komj se je nasmehnil. Obrnil se je ter odšel za mizo.

Lucianne je mirno vstopila v učilnico. V njej je opazila profesorico in nekega dijaka. Pokimala jima je, nato pa se napotila k 'svoji' mizi v mračnem kotu učilnice. Danes ni bila preveč veselo raspoložena in dokaj hitro se je zatopila v učbenik, v katerem je prebirala današnjo lekcijo. Videti je bilo zelo zanimivo .

Mlad fantina po imenu Juan Raul je tekel po hodnikih in iskal učilnico Vedeževanja, saj je že krepko zamujal. Na njegovo srečo je srečal nekega duha, najbrž je bil Pihpuffski duh, da se je le njemu ustavil. Vprašal ga je kje je učilnica in le-ta ga je napotil po hodniku navzdol in potem na desno, kjer naj bi Vedežvalna učilnica bila. Raul se je zahvalil in hitro stekel do konca dolgega hodnika. In res, duh ga je napotil prav. Stal je pred vrati Veževanja. Jezen zaradi zamujanja je odprl vrata učilnice in dejal potiho.
" Oprostite, ker zamujam! Pozabil sem!" je zadihano dejal in se premaknil v prazno klop. Bil je zelo jezen, ker je zamudil pomembno urok Vedežvanja. Upal je samo, da bo bilo vse ok. Pripravil je manjšo knjigo in počakal.

Remus je ob njenih zadnjih besedah odrinil vrata in vstopil. Odločil se je da bo to uro bolj pozoren saj je profesorica vseekakor pridobila njegovo zanimanje. "Dober dan" je veselo pozdravil ter se odpravil proti eni izmed klopi v zadnji vrsti. Spomnil se je da bi morali narediti domačo nalogo a jo je pozabil. Zato je dvigni roko in začel "Gospa profesor rad bi se opravičil ker sem pozabil domačo nalogo.Imel sem......" pogledal jo je in opazil njen leden izraz "Druge stvari."
Imel je slab občutek in upal je da si ni nakopal pripora. nehal je govoriti in čakal na njen odgovor.

Victoria je ledeno pogledala Remusa, ki je vstopil v razred.
'Ne bom mu štela zamude,' je pomislila.
Poslušala je njegovo opravičilo, vendar ni spremenila izraza na obrazu. Glede na to, da je Remus spoznal, da resnično vidi v preteklost, prihodnost in celo sedanjost, si je drznila pogledati, kaj je počel.
"Do konca ure bom razmislila, kaj bo s točkami," je rekla in ga še vedno vrtala s pogledom.

[sj ti ni treba napisat roman. tri stauke.. lah do konca ure kao napišeš.. če hočeš..]

Remus je hitro zgrabil pergament in kar pod mizo načečkal nalogo. Vedel je da ni bilo ravno veliko a je kljub temu stopil do katedra. "Gospa profesor našel sem nalogo med svojimi učbeniki" je nerodno zajeclal in zardel nato pa se je spomnil kateri predmet poučuje še dodal "No dobro, tukaj sem jo napisal ampak a bi jo lahko prosim vzeli?" Opazil je da ni bila preveč zadovoljna z njegovim obnašanjem ampak kljub temu je oddal nalogo na kateder ter se vrnil na svoj stol. Čakal je an začetek ure.

Vic je z vstala in z viška pogledala pergament.
"Če bo dobra naloga, ti opravičim," je rekla in vzela pergament. Na hitro ga je ošvrknila. Skoraj bi se nasmehnila ob njegovi nalogi, toda vseeno je pergament samo dala na rob mize.
"Torej, Lucienne in Remus sta mi oddali naloge. Vaju dveh ni bilo.." je pogledala proti Juanu in Diggleu, "počakamo torej zamudnike."
Odkorakala je po razredu in ves čas premišljevala o nečem. Ko je prišla do vrat se je obrnila in korakala nazaj proti katedru. S pogledom je ošvrknila uro v kotu. Še malo, pa bo začela uro.

[delam nepovezane stavke pa to.. ampak ne zamert.. ee.. pohitte prosm.. prej sm vs preganjala vn, zj pa pridte še nazaj ]

[[prav naporno spade..]]

Lucianne je iz kota učilnice opazovala profesorico in Remusa. Ko je ta na hitro spisal nalogo, se je nasmehnila in si pričela pomrmravti besedilo neke bunkeljske uspešnice. Tudi sama je ošinila uro in v mislih preklinjala zamudnike: Ravno danes, ko se jim je obetala še posebaj zanimiva ura!! Upala je, da bodo hitro začeli, saj pri stvareh, ki so zanimive, na koncu zmanjka časa. To je kar pogosto doživela na svoji prejšnji šoli. Sicer samo pri enem predmetu, pa vendar. Spet se je zatopila v učbenik.

Luccianne je vstala, pobrala svoje stvari in priedla k Remusu. ''Hey! Kje sta pa Remus in Sirius? Zadnje čase ju ni pri skoraj nobeni uri..'' Nato je poslušala profesorico in prebrala vprašanje na tabli. Počasi je dvognila roko ''Za vedežeanje iz krogle je pomembno, da sprostimo zavest, toraj ne mislimo na nič. Tako smo lahko bolj dovzetni za oblike, ki se pojavljajo v krogli.'' Upala je, da si je dobro zapomnila, kar je prej prebrala v poglavju o tem. Počakala je na profesoričin odgovor.

Juan se je vstal in stopil k Diggleu. Nato je na vprašanje učiteljice dvignil roko in začel razlagati.
" Za vedežavnje iz krogle je zelo pomembna mirna vest in prava osredotočenost na delo. Če nisi osredozočen in če vse delaš tako za šalo, se ne bo nič prikazalo, oziroma ti nič ne bo uspelo. Resnično si moreš zbistrit misli in se osredotočiti na kroglo. Noben okoli tebe te ne sme motiti, imeti moraš tudi mir in tišino. Dlani moraš dati nekaj centimetrov nad kroglo in natančno pogledati v kroglo. Torej povzetek mojega govorjenja!" je dejal in zajel sapo.
" Moraš biti osredotočen v svoje delo, imeti moraš mirno vest, zbistrene misli, mir in tišino, ter čas. Če tega ni, žal ne bo nič od vsega tega!" je povzel prej govorjeno in počakal na učiteljičino besedo. Upal je, da je lepo povedal.

Remus se je nasmehnil "Živjo. Pa že sta si spet preborila kakšen pripor ali pa imata dober izgovor zaka ju ni pri pouku." Poslušal je njen odgovor na profesoričino vprašanje. Nato je na profesoričino vprašanje odgovoril še Pihpuffovec. Remus je samo poslušal saj se mu je zdelo da sta oba kar pravilno odgovorila. Čakal je na nadaljna navodila med tem pa se je obrnil k Lucianni "In kako si kaj? " Že nekaj časa ni govoril z njo in sedaj je bila kar primerna priložnost da se pogovorita.

''Hja, bi jima bilo čisto podobno. SIcer se kdaj tudi meni zljubi, da sploh nebi šla h kakšni uri, pa se potem vseeno nekako uspem prisiliti.. zgleda da mi kar uspeva, ne?'' poslušala je Pihpuffovca in njegov odgovor se ji je zdel podoben njenemu. Sicer je dvakrat povedal eno in isto, pa vendar. ''Dobro, hvala. Sem se že skoraj navadila na to šolo. Prav prijetno je. In ti?'' mu je vrnila vprašanje.

"Ja tudi jaz uživam. Pač včasih se mi ne da biti pri pouku ampak se pač potrudim. Dtugače pa me James in Sirius velikokrat razvedrita in naredita pouk veliko bolj zanimiv" za nekaj trenutkov je naredil premor in nato nadaljeval "čeprav ju letos že kar pogrešam." Nasmehnil se je in nato začel z enim izmed vprašanj ki jih je največkrat postavil "Kateri tii je najljubši predmet?"
Pomislil je da je verjetno vprašanje že nekoliko porabljeno in nasploh neumno a ni se spomnil ničesar boljšega. Zazrl se je po učilnici ki je bila še vedno kar močno prazna Pa kje so vsi je pomislil.

''Ja, njune metode niso ravno neopazne..'' se je zasmejala in se zagledala skozi okno, kjer je sijalo scetlo sonce. Zdajle bi bila zagotovo raje zunaj, na soncu, ki bi jo grelo. ''Ja, letos ju res ni skoraj nič videti.'' ozrla se je k profesorici. ''Najljubši predmet? Najbrž vedeževanje in pa letenje. Sicer mi je vse všeč, ampak to nekako najbolj. In tebi?'' Ošinila je uro in se v glavi spraševala, kje so vsi, ki so bili pri prejšnji uri tukaj. Sedaj jh ni bilo niti polovica. Brezbrižno je skomignila z rameni in seodsotno nasmehnila.

Odšel je od profesorice do Juana.Dedalus je poslušal Juanovo razlago. Pogledal je v kroglo. Beli oblaki. Nič posebnega si je mislil. Na enkrat je zagledal neznane besede. Bil je prepričan da je bilo napisano Artu, Melor, Burkel, Sanat. Besede so izginile.Spreletel ga je nenavaden občutek. Občutek ki ga je imel ob smrti bratranca. Okus smrti. Pisalo je o smrti, je zavedno dejal. Odmaknil je pogled od krogle. Ni mu bilo mar za profesorino izrečeno sožalje. Spet je pogledal v kroglo. Tedaj ni videl ničesar razen oblakov. Pogledal je po učilnico. Videl je kako se Remus in Lucciane zadovoljno pogovarjata. Hotel je načeti pogovor tudi z Juanom. "Živjo" je najprej tiho dejal. "Kateri predmet je tvoj najljubši" je še dodal. Zanimivo je gledal študenta, ki je bil očitno mlajši kakor on.

Victoria je poslušala Luciennino razlago in prikimala. Tudi Juanova razlaga ni bila napačna a še vedno nista povedala vsega.
"To, kar sta povedala vaša sošolca je že res, toda nekaj vseeno manjka," je rekla in se zazrla v Lupina.
"Mogoče bi pa ti povedal?" je vprašala in ga ledeno pogledala. "Glede na to, da imaš toliko za povedati."
Nekaj časa ga je gledala in zavedala se je, da bi Remus lahko dobro sodeloval pri tej uri, če bi vedel, kaj zmore.


[se opravičavam in za zamudo- me ni blo dva dni, in za zajedljivost- tak lik mam, in za kratek post- se mi mudi ]