Učilnica Vedeževanja

Jack je zadihan pritekel v učilnico. Mislil je da je kdo že pri predmetu vedeževanja, vendar ni bilo nikogar. Zagledal je učiteljico ter dejal"Živjo", ter se nasmehnil. Pristopil je h katedru. Menil je da bo imela profesorica kakšno vprašanje. Obrisal si je pot, ter počasih pristopil tja.

Keisha je prihitela v učilnico. Tam je bila učiteljica in eden Pihpuffovec. Usedla se je za mizo in čakala. Učbenik je potegnila ven in pomislila kaj so delali prej pri tem predmetu. Ponavadi so ji stvari dobro uspele, čeprav je imela raje dokaze, kot slutnje. Toda slutnje so bile v tem času dobrodošle, saj ni skoraj nihče zagotovo vedel, kaj se dogaja zunaj. Potem je narahlo stresla z glavo in se zazrla v učiteljico.

Jack je otrpnil in gledal kako profesorica nekaj piše. Odločil se je da si bo izbral stol. Odšel je v zadnje vrste. Usedel se je na stol blizu vrat ter se čudil da sta pri tem predmetu samo on in Keisha. Zagledal se je v krogle ki jih je zagledal. Odločil se je, da zdaj ko ima stol ne bo več sedel ampak se bo razgledal po učilnici. Učilnica se mu je zdela naravnost čudovita, saj je vedeževanje oboževal že od prvega letnika. Krogle ter vse, bil je navdušen, in je komaj prišel do sape.

Vrata so se odprla in skoznje je prišel Joey, Pihpuffovec. Predstavnik Pihpuffa se je razgledel po učilnice, ter se začudil. Šel je do zadnje klopi, kjer je sedel še nekdo iz Pihpuffa. " Pozdravljen" ga je pozdravil ter se mu nasmehnil. Namestil se je ter se še bolj pogreznil. Zaprl je oči ter ga vprašal " in kako si kaj?" ter se pogladil po poviti roki, ki ga ni več bolela.

''Dan!'' je emm glasno pozdravila, ko je vstopila. Sedla je v klop, ki je stala bolj v kotu in je bila še posebaj mračna. Razgledala se je po učilnici. Ni bila preveč kičasta, kot na primer pri učiteljicah na njeni prejšnji šoli, kar ji je bilo všeč.

''Ne, letos sem prišla.'' je Emm odgovorila profesorici na njeno vprašanje. ''Prej sem obiskovala drugo akademijo.'' Ozrla se je po učilnici in oči so se ji ustavile na Keishi. Pokimala ji je in iz torbe potegnila stvari.

''Prej sem obiskovala manj znano akademijo Chanocko. Do nedavnega smo namreč z družiono živeli na Kitejskem podeželju, saj se je oče tam izučil Kitajske arhitekture.'' Leia je nekaj načečkala na pergament, nato pa se ozrla po učilnici. Nabralo se je že kar nekaj učencev, zato je Emm na mizo postavila še rezervni pergament, pero pa uročila, da je zapisovalo samo.

Emm je poslušala razlago in profesorica ji je postajala vedno bolj všeč. Pa tudi predmet je bil zelo zanimiv. Na Emmini stari šoli je bila najzanimivejša stvar pri tem predmetu, ko so izbrancem na čelu izvrtali luknjico. Tudi sama jo je 'dobila' in sedaj je lahko videla auro vsakega človeka.
PRofesorica McGinnley pa je naredila že uvodne besede zelčo zanimive in ta predmet se je uvrstil na seznam Emminih najljubših.
Nato je Leia dvignila roko in počakala, da jo profesorica pokliče.

Alexis je previdno vstopila v učilnico. Vedela je da zamuja in zaradi tega ni pričakovala hvale.
"Dober dan," je tiho pozdravila in pogledala po razredu.
Odkorakala je do mize in še preden se je vsedla je rekla: "Se opravičujem za zamudo."
Šele potem se je usedla.

''Kot vedeževanje razumem dar, da lahko razbiraš prihodnost, jo nekomu napoveš. Imaš možnost vedeti nekatere stvari, ki se lahko zgodijo v prihodnost. Lahko jih razbiraš, vidiš, slišiš.... pojavljajo se okrog v vseh mogočih oblikah.'' Emm je upala, da je bila njena teorija dobra. Večino ji je povedala babica, ki je imela prerokovalski dar, vendar ne prave izobrazbe. Njena učiteljica pri tem predmetu je bila prevarantka, ki je samosama verjela v svoj dar.

Roka Pihpuffovca je molela v zrak že dobri dve minuti. Profesorica je ni opazila, verjetno zato, ker je sedel v zadnji vrsti in si ga bolj težko videl. Tako pač je. Ni se hotel postavljati, a je končno spustil roko. V roke je vzel svež učbenik, ki ga je nosil v svoji torbi ter ga povohal. Vonj iz knjigarne... bil je čudovit. Dal ga je na mizo, ter poslušal konec odgovora, ki ga je neka učenka podala na vprašanje profesorice.

Remus je potrkal na vrata in zmotil uro. Na hitro se je opravičil in se odpravil proti zadnji klopi. Vedeževanja ni maral saj še nikoli ni slišal resnične prerokbe a ko se je vsedel na stol in se zazrl proti profesorici se mu je zdelo da ni preveč srečna. Nejgovo opravičilo je bilo res skromno in mogoče celo nevljudno. Sklonil se je v torbo in na plano potegnil učbenike. Poslušal je nadaljevanju razlage preofesorice McGinnley.

Jack je opazoval vse kar se je dogajalo pri pouku. Sam si je vedeževanje predstavljal kakor nekakšno oko, ki delno vidi prihodnost, vendar ne cele. Vesel moraš biti če imaš Dar. Dvignil je roko da bi povedal kaj si misli. Na enkrat si je premislil, saj se je nekako ustrašil učiteljice.

Jack je začel počasi govoriti. Iz sebe ni mogel spraviti niti glasu, vendar je nato končno dejal:"Jaz menim da moraš biti ponosen nase če imaš Dar. Vedeževanje je kot nekakšen običaj, pri katerim gledaš skozi notranje oko in vidiš prihodnost in preteklost, vendar ne verjamem da bi lahko nekdo videl vse kar se bo zgodilo". Na koncu je umolknil. Zelo ga je bilo strah profesoričinega mnenja in začel se je tresti.